Sanijev Time Out

Sani Bečirovič, 26-letni slovenski košarkar atenskega Panathinaikosa, je v četrtek v multimedijski sobi Telekoma Slovenije predstavil dobre štiri mesece trajajoče “bloganje” na Telekomovem spletnem portalu, imenovanem Blogos. Sani je skupaj s predstavnikom za stike z javnostmi pri KZS, Matejem Avanzom, v tem času zapisal 19 objav, 21.889 besed oziroma 126.612 znakov, honorar Telekoma, šlo je za 2500 evrov, pa sta oba podarila v dobrodelne namene.“S Sanijem smo sodelovali od februarja 2007 in je eden od 5571 blogerjev, ki so prijavljeni v naš sistem. Ob tem lahko z veseljem povem, da se je Matej Avanzo, predstavnik za stike z javnostmi pri KZS, za naslednjo sezono že dogovoril z Boštjanom Nachbarjem. Ni izključena možnost, da bomo jeseni nadaljevali tudi z blogom Sanija Bečiroviča, ki je bil med bolj branimi na spletu. Jeseni bomo poznali tudi ta odgovor,” je pred nekaj deset novinarji in blogerji za začetek posebne novinarske konference dejal Franci Valjavec, glavni in odgovorni urednik spletnega portala www.siol.net.

Sani Bečirovič je med oboževalce razdelil tri majice Panathinaikosa, “ozaljšane” z njegovim podpisom, za nameček pa držal tudi obljubo in blogerjema, ki sta s komentarji pred letošnjim finalnim turnirjem evrolige najbolj spodbudila, predal originalna dresa Panathinaikosa z avtogrami vseh košarkarjev evropskih klubskih prvakov, ki so za nameček v Grčiji dobili državni in pokalni naslov ter superpokal. Pravzaprav je bil v multimedijski sobi Telekoma Slovenije prisoten le eden od obeh nagrajencev, Nejc Dimnik, ki se je od veselja smejal do ušes, drugi, Tadej Kreft, pa bo veliko nagrado prejel naknadno, saj je ravno na dan novinarske konference odpotoval v tujino.

“V času sodelovanja z Matejem Avanzom sem odkril, da je bloganja v Sloveniji veliko, zanimanje bralcev pa še večje. Ker sam rad prenašam svoje občutke s parketa med ljudi, se nisem dolgo odločal o sodelovanju. Priznam pa, da me je bilo na začetku kar malce strah, saj sem pri vsaki stvari, ki se je lotim, rad uspešen. Zelo veliko sem se ubadal z vprašanjem, o čem naj pišem, včasih celo preveč, saj nekoč na dveh tekmah, pred katerima sva z Matejem pisala, nisem dosegel niti točke. Z mojim ‘pisateljem’ sva se zato dogovorila, da se na dan tekme o blogu ne bova pogovarjala, pa je bilo bolje,” se je šalil Sani Bečirovič, ki se je pred dnevi zaradi poškodbe kolena odpovedal nastopu na letošnjem evropskem prvenstvu v Španiji, zatem pa nadaljeval: “Skupaj sva prebirala komentarje bralcev in nato po odzivih videla, kaj je najbolj zanimivo in česa se še morava lotiti. Izkušnja je bila pozitivna in verjamem, da se bomo še kdaj blogali. Res pa je, da so nekateri zapisi cenzurirani, saj se je med bloganjem porodila ideja o knjigi. Zato sem nekaj materiala obdržal zase, saj nisem želel vsega razkriti že v blogu. Za zdaj je ideja o knjigi še bolj ‘v zraku’, a mislim, da ni slaba.”

Sani Bečirovič in Matej Avanzo sta se vsem 2500 evrom honorarja odpovedala v dobrodelne namene. Svoj, večji del, je Sani podaril v okolico Slovenske Bistrice, od koder prihaja, Avanzo pa bo honorar podaril eni od ljubljanskih organizacij, ki se ukvarja z otroki.

NOVICA S SIOLOVEGA SPORTALA

FOTOGALERIJA S SPLETNE STRANI KZS 

Avtor: SioL in KZS/Matej Avanzo

Kot sem obljubil, vas bom po koncu mojega “bloganja” vse povabil na skupno druženje. V sodelovanju s Telekomom Slovenije in mojim “pisateljem” Matejem Avanzom, predstavnikom za stike z javnostmi pri Košarkarski zvezi Slovenije, smo tako v četrtek, 19. julija, ob 13.30 v mutimedijski sobi Telekoma Slovenije (poslovna stavba na Cigaletovi 17 v centru Ljubljane) pripravili druženje blogerjev, bralk in bralcev, oboževalk in oboževalcev ter medijev. Iskreno upam, da se boste zaključka mojega “blogerskega” udejstvovanja udeležili, najmanj, kar boste od tega odnesli, pa bo pogovor z menoj in podpis. To pač lahko obljubim vsakemu.

Vse skupaj se bo z uradnim delom druženja torej začelo ob 13.30, po vaših in novinarskih vprašanjih pa bo sledil še neformalni klepet ob dobri jedači in pijači. Pripravljenih imam tudi nekaj podpisanih majčk, hkrati pa morda še kakšno presenečenje.

Ne smem pozabiti niti na to, da sva se skupaj z Matejem odpovedala 2500 evrom honorarja, ki ga bova nakazala za dobrodelne namene. A znesek sprva niti slučajno ni bil tako visok, zato bi se še posebej zahvalil tudi Telekomu Slovenije, ki je ob tem, da gre denar za dobre reči, takoj bil pripravljen primakniti nekajkrat več od sprva obljubljenega.

Zatorej res, hvala Telekomu Slovenije, Blogosu, njegovemu uredniku Marku Crnkoviču, vam, spoštovane blogerke in blogerji, Franciju Valjavcu, odgovornemu in glavnemu uredniku Siolovega portala, ki je skupaj z Matejem Avanzom zasnoval moje pisanje, in vsem, ki so me v času, ko sem pisal, tako rekoč vsak dan presenetili z izjemnim odzivom.

Še o marsičem se bomo lahko pogovorili v četrtek …

Do takrat pa uživajte!

Sani #7

Drage moje, dragi moji, že nekaj časa se nisem javil, a ob koncu sezone, ko je edino obdobje, v katerem si lahko privoščim dopust, mi je enostavno zmanjkalo časa. Za nameček je ob ukvarjanju z evropskim prvenstvom mlajših članov do 20 let, ki se bo v petek začelo v Novi Gorici in Gorici, izjemno zaseden tudi moj »pisatelj«, predstavnik KZS za stike z javnostmi Matej Avanzo, in tako sva se zadnjega bloga lotila z »rahlo« zamudo. A obljubim, se bova oddolžila.

Telo ni več ubogalo glave

Najprej bi se vrnil k peti, odločilni tekmi velikega finala grškega prvenstva, v kateri smo s Panathinaikosom v atenski olimpijski dvorani OAKA gostili moštvo Olympiacosa. Vsem nam je bilo jasno, za kaj gre, torej, da se bomo le z zmago vpisali v zgodovino in kot drugi v Grčiji (prav za Olympiacosom) osvojili trojno krono, torej poleg evropskega in pokalnega naslova še naslov državnih prvakov. A kaj, ko naše telo enostavno ni več zmoglo slediti navodilom, ki mu jih je dejala glava. Prav neverjetno, ves čas se mi je zdelo, da se možgani trudijo na vso moč, noge pa »plapolajo« nekam po svoje. Kljub vsemu pa smo se zbrali in kljub dejstvu, da naša igra ni bila ravno superiorna, z veliko željo nadoknadili izjemno utrujenost ter na koncu zasluženo dvignili v zrak še tretji pokal za sezono 2006/07.

Le Batiste je lahko nosil pokal

Vzdušje v dvorani OAKA je bilo enkratno. Polna sicer ni bila, razlog pa je prav neverjeten. V odločilni tekmi velikega finala je namreč lahko prisotno le toliko navijačev, za kolikor lahko organizatorji zagotovijo varnostnikov in policistov. In tako se je v atenskem olimpijskem kompleksu lahko zbralo le kakih 6000 Panathinaikosovih in 1500 Olympiacosovih »duš«. Vzdušje je bilo vseeno peklensko, letele so rakete in stoli, po tem, ko smo si zagotovili zmago, pa slavje ni bilo organizirano ravno najbolje. Približno pol ure po dvoboju smo se namreč vrnili na igrišče po pokal, a kaj, ko je bilo na parketu nekaj sto naših navdušenih navijačev. Ko je naš kapetan Fragiskos Alvertis v zrak dvignil lovoriko, je dvorana ponorela in ni nam ostalo drugega, kot da jo hitro ucvremo v garderobo. Pokal smo dali v roke našemu »hrustu« Mikeu Batisteu, saj je bil on edini dovolj visok in močan, da je dragoceni predmet zavaroval pred našimi oboževalci. Še to: v primeru, da se ne bi kot pijavka prilepil na Alvertisov hrbet, ne vem, kako bi končal v tisti nepopisni gneči …

Kratko slavje, poroka, nato pa na dopust v »moj« kraj

Takoj po tekmi smo z vodilnimi možmi kluba soigralci odšli v enega od »buzukijev«, a ker sem se sam že naslednji dan odpravil v Bologno, kjer sta me čakali fantovščina in poroka dobrega prijatelja Felipeja Nanija, sem z »žurke« na letališče šel kar neposredno ter tako izpustil veliko slavje z navijači, ki je v polni dvorani OAKA sledilo naslednji dan. Preden sem »skočil« na letalo, sem objel še ženo in »malo«. V Italiji sem srečal ogromno starih prijateljev, prejel ogromno čestitk za odlično sezono, se odlično zabaval, nato pa se vrnil v Atene in se takoj z družino odpravil na dopust v bližino Soluna. Sem se prav nasmejal, ko sem prispel na cilj in zagledal velik napis »Sunny resort«. Vse je moje! Tu sem se prepričal, da prav vse, kar sem slišal o čudoviti grški obali, drži. Tu je res tako lepo! Ene same pripombe nisem imel, morda le to, da sem 30. junija spet moral na pot.

Bil sem na prvem evropskem spektaklu

A četudi sem moral zapustiti družino, mi hitro ni bilo več žal. V Atene sem namreč odšel, ker sem bil vabljen na premierni spektakel FIBA Europe, na katerim sta se pomerili selekcija Evrope, za katero sem nastopil, in reprezentanca Grčije, ki je leta 2005 osvojila naslov prvakov stare celine. Organizacija je bila vrhunska, dvorana presenetljivo polna in res je bilo vse z izjemo igre na vrhunski ravni. Ni kaj, poznalo se je, da smo vsi prišli s počitnic, a kljub temu menim, da so navijači prišli na svoj račun. Atmosfera je bila odlična, k čimer so prispevali tudi številni zvezdniki na čelu s Sergejem Belovom, Vladimirjem Tkačenkom, Doronom Jamshyjem, Dejanom Bodirogo, Antonellom Rivo in celotno grško izbrano vrsto iz leta 1987, katere član je bil tudi zdajšnji selektor reprezentance Panagiotis Giannakis. Ni kaj, tudi na skupni večerji je bilo vzdušje fenomenalno in nazadnje mi je bilo žal, da sem moral zavoljo povratnega leta v Solun prizorišče hitro zapustiti. Še bolj sem se jezil, ko je bil prvi let odpovedan, na drugega pa nato čakal štiri ure. A mi je bilo laže, ker se vedel, da grem spet v »moj resort«, kjer bom lahko znova z družino užival v lepotah narave.

Slovo

To je torej moje blogovsko slovo. No, vsaj s pisano besedo. V obdobju med 16. in 20. julijem – o natančnem datumu, uri in kraju vas še obvestimo na spletnih straneh Siolovega Sportala – bomo namreč skupaj s Telekomom in Košarkarsko zvezo Slovenije pripravili novinarsko konferenco, na katero boste vabljeni vsi moji blogerji. Vam bom podelil obljubljene nagrade, hkrati pa bomo javnosti sporočili, kolikšen znesek bo Telekom bo v moje imenu in imenu mojega »pisatelja« namenil v dobrodelne namene. Slišim, da številka ni majhna, zato me je pisanje veselilo še toliko bolj. Teh, skoraj 20 zapisov je bilo zame odlična izkušnja, ki mi je dala vedeti, da vas izredno zanima, kako poteka življenje vrhunskega športnika. Zelo sem vesel vašega odziva, upam pa tudi, da ste bili z mojim prenašanjem misli na papir zadovoljni tudi vi. Pogrešal vas bom, kot sem že zapisal, pa se prav lahko »tipkamo« še kdaj …

Blog z vami!

Pozdravlja vas Sani #

V enem od zadnjih blogov – da, počasi se poslavljam – bom med drugim pisal tudi o zadnji uradni tekmi te sezone. Komaj jo čakam. Kot veste, gre za peti, odločilni dvoboj velikega finala grškega prvenstva, v katerem se bomo košarkarji Panathinaikosa v naši dvorani OAKA pred 20.000-glavo množico pomerili z Olympiacosom iz Pireja. A še preden mi povedi zdrsnejo Grčiji naproti, dovolite, da nekaj besed namenim tudi slovenskemu državnemu prvenstvu.

Domžalčani zasluženo prvaki

Moštvo Heliosa je po prvem pokalnem naslovu zasluženo osvojilo še prvo mesto v državnem prvenstvu. Domžalčani so celotno sezono dokazovali, da so kot ekipa dozoreli, in menim, da je glavni trener, sicer moj oče Memi, naredil pravo potezo predvsem s tem, ko je v ekipi združil igralce, ki so se pripravljeni podrediti kolektivu. Tako za Memija, kakor tudi za klub in večino košarkarjev, je bila ta sezona najboljša doslej in prepričan sem, da se je prav vsem udeleženim pri dvojni slovenski kroni zdaj dvignila tržna vrednost. Zdaj je moj oče prevzel vodenje Uniona Olimpije in le želim mu lahko, da bo tako uspešen, kot je bil pri Heliosu, tudi v Tivoliju. Upam, da se bodo tam stvari postavile na pravo mesto in da bo naš največji klub znova postal to, kar je nekoč bil: ponosen simbol Slovenije in Ljubljane. Potrebujmo pravo, zdravo, na trdnih temeljih slonečo Olimpijo, ki se lahko enakovredna kosa z vsemi evropskimi klubi!

Utrujenost ne sme biti izgovor

Kot sem napovedal v prejšnjem blogovskem zapisu, nam košarkarjem Panathinaikosa v primeru, če bo izid po dveh tekmah velikega finala grškega prvenstva izenačen na 1:1, nazadnje ne uide tudi izenačenje na 2:2 ter s tem odločilna, peta tekma za naslov državnega prvaka. Četrto tekmo smo izgubili zasluženo, kot vsakič v finalu pa se je znova pripetila podobna zgodba. V prvem polčasu smo namreč bili suvereni, nato pa v drugi polovici dvoboja nerazumljivo popustili. Ves čas se ukvarjamo s tem, zakaj do padca pride. Po mojem mnenju je edini pravi razlog za to lahko le velika utrujenost po sezoni, v kateri smo, upoštevajoč še reprezentančne akcije, odigrali krepko prek 80 tekem. Še posebej me jezi dejstvo, da proti Olympiacosu v obrambi sploh ne igramo slabo, zato pa v napadu zgrešimo ogromno tako imenovanih odprtih metov. A izgovorov ni več, zdaj moramo iz sebe iztisniti vse do zadnjega atoma moči, saj le z zmago naslovu evropskih klubskih prvakov in grškemu pokalu lahko dodamo še naslov državnih prvakov ter tako za Olympiacosom postanemo šele druga grška ekipa v zgodovini s trojno krono.

Moj prvi veliki grški derbi

Pravi grški derbi je – tako sem slišal iz sto in enega konca – le odločilna, peta tekma velikega finala državnega prvenstva. In ta se obeta v sredo, za nameček v veliki dvorani OAKA, v kateri smo letos ob spremljavi 40.000 oči osvojili naslov najboljšega evropskega kluba. Pravila grškega prvenstva za nameček določajo, da je le v peti tekmi velikega finala vstopnice potrebno razdeliti med navijače obeh klubov (v razmerju 70:30 v korist gostiteljev), medtem ko na uvodnih štirih dvobojih teoretično vse karte lahko pokupijo privrženci domače ekipe. Mnogi ob znanih izgredih, ki jih med navijači Panathinaikosa in Olympiacosa v tej sezoni ni manjkalo, pravijo, da bomo po tekmi lahko šteli »mrtve«. Kako resna tema je ta veliki derbi za Grke, vam lahko pove podatek o tem, kaj se mi je zgodilo v ponedeljek. Ko sem si v lokalu naročil kavo, je do mene prišel naš (Panathinaikosov) navijač, ki me je že poprej sila grdo gledal. »Bomo končali serijo sebi v prid ali nam pripravljate katastrofo?« je vprašal kar naravnost. A v naših glavah je le en motiv: trojna krona. Mislim, da sem dovolj jasen.

V Italiji Sienini atleti pometli s konkurenco

Preden preidem k italijanskemu prvenstvu, ki ga predvsem zaradi dejstva, da sem v njem igral pol desetletja, redno spremljam, dovolite, da za drugi prstan lige NBA čestitam Benu Udrihu. Čeprav v tej sezoni in velikem finalu ni dobil priložnosti, gre brez dvema za velik dosežek, zato res »Benči«, vsa čast! Torej, zdaj pa Italija. Siena je prvenstvo po zmagi s 3:0 v velikem finalu nad bolonjskim Virtusom osvojila, podobno kot Helios, zasluženo. V primerjavi s tekmeci so košarkarji 38-letnega trenerja Simoneja Pianigianija (dolgoletni pomočnik Carla Recalcatija me je z odličnim delom izredno presenetil) imeli dve močni orožji: številne vrhunske atlete in »daljšo« klop za rezervne igralce. Pri telesnih zmožnostih Sieni ni nihče segel niti do kolen. Nad tem kot predstavnik tehnično dovršene košarke, ki se jo igra z glavo, jasno, nisem preveč navdušen, a glede na to, da je veliki Dejan Bodiroga do »penzije« prišel predvsem s pametjo in premeteno igro, me vseeno ni strah, da bi »naš« način »druženja« z oranžno žogo kmalu izumrl.

Sani in reprezentanca

Ni mi prav lahko, ko slišim mnoge slovenske vrhunske košarkarje, ki so že nekaj dni ali celo tednov na zasluženem dopustu. Sam grem tja le za nekaj junijskih in julijskih dni, potem pa me kmalu čaka individualni program, ki ga bom opravil s priznanima strokovnjakoma Srđanom Đorđevičem in Mikijem Starčevićem. Od tega, kako se bom pred in po tem počutil, je odvisno, ali bom za slovensko izbrano vrsto na letošnjem evropskem prvenstvu nastopil. S selektorjem Alešem Pipanom se dobim 10. julija, torej prvi dan, ko se vrnem v domovino, je pa kljub temu, da ima prednost moje telo, jasno tudi to, da sem za reprezentanco vselej igral z velikim veseljem. In za čast. Tudi v prihodnje bo tako in prepričan sem, da me bodo rojaki v primeru, da se ji bom kdaj zaradi težav s preobremenjenostjo odpovedal, razumeli. Če bom to storil, verjemite, mi res ne bo preostalo drugega.

Blog in obljube

Vsem, ki sem jim obljubil nagrade, in še komu lahko sporočim, da sem »material« zbral in da bodo obljubljeni dresi in majčke kmalu v Sloveniji. O tem, kako in kdaj jih bom predal »zaslužnim«, po tem, ko se vrnem v domovino, bi pa že zdaj poudaril, da sem se za vas, drage bralke in bralci, izjemno potrudil. Pisanje bloga na Siolovi spletni strani mi je (bilo) v sodelovanju s Košarkarsko zvezo Slovenije in njenim predstavnikom za stike z javnostmi Matejem Avanzom namreč v veliko zadovoljstvo. Nikakor ne gre za mlatenje prazne slame, saj je bilo z oboževalci, ljubitelji košarke in športa ali pa z naključnimi gosti deliti čustva, dobre in slabe trenutke ter dogodke, ki so sicer širši javnosti skriti, več kot enkratna izkušnja. Zato naj vam namignem, da pred zadnjim blogom ali dvema v tej sezoni že razmišljam o tem, ali bi morda pisanje nadaljeval tudi jeseni …

PS 1: Redno berem vaše komentarje in rad bi nekaj dodal nekaterim, ki ste očitno napačno razumeli moje pisanje o tem, kako nam je Željo Obradović pri Panathinaikosu pred finalnim turnirjem evrolige namenil »ogromno prostega časa«. Resda smo bili tudi prosti, a večji del se je moje pisanje takrat nanašalo predvsem na manjšo intenzivnost treningov in nikakor ne na »poležavanje« pred najbolj pomembnimi tekmami. Je pa res, da me je ta sezona utrudila, kot še nobena. V Evropi je tekem skorajda toliko kot v ligi NBA, le da se tu, na stari celini, precej več trenira. Bi morda v evroligi premislili o podobnem zaprtem sistemu tekmovanja?

PS 2: Ne pozabite, da 30. junija nastopam na premierni tekmi aktualnih evropskih prvakov, Grkov, in evropske reprezentance, za katero bom igral. Mimogrede, na dvoboj bom priletel kar z dopusta.

Še malo pa bo konec!

Bloger Sani #7

Finali košarkarskih prvenstev stare celine so se v nekaterih državah že iztekli, nekje pa so tik pred vrhuncem. Sezona torej počasi zapira oči. S Panathinaikosom smo uvodno tekmo za naslov prvaka že odigrali (doma smo z 79:72 ugnali moštvo Olympiacosa). Najbolj sem se bal prav prvega dvoboja, saj pred njo za razliko od tekmecev 10 dni nismo imeli tekem, kar je za nas, ki smo vajeni ritma, kakršen je v ligi NBA, bil pravi šok. Smo pač moštvo, ki je ob zgoščenem sporedu visoke motivacije zmožno predvsem na tekmah in ne tudi na treningih. No, na tekmah se, uporabim prispodobo, lahko motiviramo z 200, na treningi pa le s 100 odstotki energije, ki jo imamo na voljo.

3:0 ali 3:2?

Tako smo, kljub temu, da na treningih pred dvobojem nismo ravno »umirali«, za začetek z Olympiacosom opravili navidez brez večjih težav. A ni bilo lahko. Še zdaleč ne. V nedeljo nas čaka ključna tekma finalne serije, saj bi v primeru novega uspeha imeli resne možnosti za zmago s 3:0 v zmagah ter s tem za hiter konec grškega prvenstva. Menim, da sta možnosti le dve. Ali ekipo iz Pireja odpravimo s 3:0 ali pa Olympiacos izenači na 1:1 ter nato še na 2:2. Imam namreč občutek, da bi se v em primeru serija »zavlekla« na pet tekem.

Najtežji so treningi

Kot sem že omenil, so najtežji del naše »službe« v teh dneh treningi. Pa ne, da ne se nam ne bi ljubilo delati. Ne gre za to. A ko sem sam analiziral naše moštvo, sem ugotovil, da je pretežno sestavljeno iz posameznikov, ki svojo kakovost prikažejo predvsem na tekmah. Če bi nas nekdo, ki košarko pozna, ne ve pa, da smo košarkarji Panathinaikosa, opazoval le na treningih, bi prav lahko dobil občutek, da »tile pa še Spodnjega Dupleka ne morejo premagati«. Igralci se med seboj razlikujemo in videl sem že veliko takih, ki na treningih blestijo, nato pa na pravih dvobojih vselej pogorijo na celi črti. Mi smo drugačni. Izbrani smo taki, ki največ pokažemo prav na težkih tekmah. Že trkam na les za vsak slučaj, a doslej v tej sezoni še nismo razočarali. Je pa res, da je trener Željko Obradović po tem, ko smo osvojili naslov evropskih klubskih in grških pokalnih prvakov, opazil naš padec pri motiviranosti. In to hitro dvignil (kot sem na blogu že zapisal) s podatkoma, da Panathinaikos še nima trojne krone, za nameček pa je edini v Grčiji, ki jo je enkrat že osvojil, naš finalni tekmec. Olympiacos, torej. Mislite, da nismo motivirani?

Kaj pa ostali finali v Evropi?

Za naslov ruskega prvaka bi najprej čestital Matjažu Smodišu, tudi Jaki Lakoviču gre z Barcelono proti Tau Ceramici vse bolje. »Jale«, stisni še do konca! Erazem Lrobek je z Romo v zadnjem polfinalnem dvoboju proti Sieni izgubil šele po treh podaljških! Tekmo sem si v živo ogledal prek televizije in iskreno rečeno, Roma je bila boljša od tekmecev vsaj 45 minut. Rimljani so res zapravili velikansko priložnost, za katero jim je lahko še kako žal. Siena se je namreč nazadnje vrnila v igro in čudežno zmagala. Brez dvoma je šlo za odličen in kakovosten dvoboje. Pravi užitek ga je bilo gledati! S srcem pa, jasno, spremljam predvsem en finalni obračun. Dvoboj za slovenskega prvaka …

Helios Domžale : Union Olimpija

Potem ko so košarkarji Uniona Olimpije rezultat v zmagah v finalu slovenskega prvenstva izenačili na 2:2, je postalo jasno, kako velik pritisk čuti moštvo Heliosa Domžal. Košarkarji, ki jih vodi moj oče Memi, na četrti tekmi v Tivoliju (sem si jo prav tako ogledal prek TV) niso bili sproščeni v napadu, v obrambi pa ne dovolj aktivni. Tako se zdaj obeta peta, odločilna tekma. Košarkarji Uniona Olimpije so se v formi kljub težavam dvignili, za nameček pa nimajo česa izgubiti. A kljub temu sem prepričan o uspehi Domžalčanov. V tej sezoni so pač dosegli že ogromno, naslov državnih prvakov pa mora zanje biti le še pika na i. To bi bilo fenomenalno tako za mojega očeta kot za domžalski klub, ki se mu sicer ob odsotnosti poškodovanega Jureta Močnika pozna, da ima samo enega pravega organizatorja igre. To je Žiga Zagorc, ki je največje presenečenje te sezone, zato še toliko bolj upam, da bo tudi zadnjo tekmo odigral tako, kot zna. Še precej bolj pa to velja za nekatere druge Heliosove košarkarje.

Vsekakor pa bodo na svoj račun prišli gledalci, ki jih čaka pravi košarkarski posladek. Drama, ki je ne gre zamuditi!

Lep pozdrav!

Bloger Sani #7

Ker ste me mnogi prosili, naj napišem blog o Marku Miliču in ker gre za človeka in pol, sem to z veseljem tudi storil. Odličnega Kranjčana, ki je pet let starejši od mene, sem prvič videl na turnirju v Mariboru, ko je bil star tam nekje 16 let. Spomnim se, da je igral v navezi s someščanom Gregorjem Hafnarjem, ki si dandanes skupaj s še enim slovenskim košarkarjem Aleksandrom Ćapinom služi kruh pri italijanskem Vareseju.

Včasih tudi odličen »šuter«

Že takrat mi je bilo jasno, da gre za izjemnega košarkarja. Verjetno mnogi ne veste, ampak »Milko« je takrat slovel tudi kot odličen »šuter«, poleg tega pa je imel še vse danes njegove tako znane vrline – eksplozivnost, moč in tako naprej. A glavna njegova odlika je bila in je razumevanje košarkarske igre. Kmalu zatem je podpisal pogodbo z veliko Olimpijo, kjer je hitro zasijal kot zvezda stalnica. Vsi se spomnimo njegovega zabijanja prek avta in motorja, hitro pa je vsem dokazal tudi, da je izjemna osebnost. Vselej je bil nasmejan, zanimiv za medije, pošten do soigralcev, poln pozitivne energije, skratka res fant od fare (he,he).

Kako sva se spoznala?

Spoznal sem ga šele na reprezentančnih pripravah. Uf, kako sem bil nestrpen. Komaj sem čakal, da spregovorim z njim. Bil je vendar prvi Slovenec v ligi NBA! O njem sem slišal ogromno reči. Da je velik delavec, da ima izklesano telo, da je pravi košarkarski fanatik, ki bi za vsem nam tako ljubo igro naredil karkoli. Na primer, kakih 1000 sklec, trebušnjakov ali kaj podobnega. No, pa takrat nisem doživel ravno fotokopije podobe, ki sem jo imel o velikem igralcu s številko 12 na hrbtu. Marko je na priprave namreč prišel z desetimi »kilami« viška in dobesedno ni mogel »prelaufati« niti pol kroga na štadionu. To je bilo pred evropskim prvenstvom v Franciji in še danes se tako s prijateljem in košarkarjem Ervinom Dragšičem kot z »Milkom« vedno nasmejim, ko se spomnim, kako mi je Ervin pripovedoval kakšen čudežni deček, da je Milič. No, »Milkovi« spomini na to prav tako niso zbledeli in rad reče, »da je takrat pa res bil katastrofa«.

Prijateljstvo

V reprezentanci sva vselej imela poseben odnos. Rojena sva v znamenju bika, obema so všeč podobne reči in tako sva se bliskovito ujela tako na igrišču kot izven njega. Kmalu sem z njim leto dni imel priložnost igrati pri Olimpiji in brez kančka pretiravanja lahko rečem, da je gotovo želja vsakega trenerja v Evropi, da bi ve kipi lahko imel tako pozitivno usmerjenega košarkarja. Poudariti moram, da je na stari celini res malo tako vsestranskih in hkrati priljubljenih igralcev, ki hkrati basket še tako dobro razumejo. V vsakem moštu se zna prilagoditi, zakrpati luknje, narediti presežek. No, zdaj bom raje nehal s hvalo, mi kdo še kaj očital … Ampak res, »Milko«, kapo dol.

Avanture

Marsikdo od tistih, ki sta komentirali moje dosedanje bloge, je želel slišati kaj o najinih ali siceršnjih košarkarskih pohajkovanjih. O tem, kako smo ves čas hodili »ven«, žurirali in tako naprej. Tu vas res moram razočarati, saj številne informacije o teh dogodkih res ne držijo. V vsej sezoni, ko sva skupaj bila pri Olimpiji, smo »ven« morda šli petkrat, pa še to ne »Milko« ne jaz nisva ravno »superžurerja«, saj sva oba hitro postala družinska človeka.

Anekdota številka ena

Ker ste me poprosili tudi, da vam razkrijem kako od Markovih številnih hudomušnih anekdot, vas tudi tu ne bom pustil žejnih čez vodo. Pred eno od odločilnih tekem evrolige je takratni trener Zmago Sagadin organiziral enega od njegovih famoznih številnih sestankov. Teh je bilo res vselej ogromno, saj je Zmago pravi fanatik razpravljanj o košarki, tekmecih, taktiki. No, na dan tega dvoboja smo torej imeli sestanek in ti, zadnji, so bili vselej kot vojna. Če ni vpil Zmago, je pa njegov pomočnik Sašo Filipovski. No, ampak glasnost za nekatere očitno ni bila dovolj. Takrat je bil, ne vem, kako to, z ekipo tudi Zmagov prijatelj, sedanji prvi mož lige NLB ABA Roman Lisac. Zmago nam je nekaj razlagal, pred Romanom pa je sedel ravno Marko Milič. In tako se, kar se naj sicer ne bi zgodilo, »Milko« oglasi in Sagadina prekine sredi stavka. »Oprosti, Zmago, a lahko mal’ tišje  govoriš. Glej, kak Romzi lepo spi.« Zmago je znorel, ko je to videl, smeha pa ob tem, ko je Lisca poslal spat v sobo, jasno, ni manjkalo. To je Milič. Vselej najde prostor za zabavo, za dobro »foro«, zna prebiti led, da o tem, da zna vsako še tako težko situacijo narediti vsaj za znosno, če ne za prijetno, niti ne pišem.

Anekdota številka dve

Do drugega Markovega dovtipa je prišlo pred evropskim prvenstvom v Beogradu. Takrat smo se na pripravah na Rogli vsi košarkarji zbrali v eni sobi, da se pogovorimo o naših ciljih in željah. Govorili smo o tem, da res imamo »šanso« za preboj na svetovno prvenstvo, da jo moramo izkoristiti in tako naprej. In po kakih 15 minutah »Milko« opazi začudeno »faco« Aleksandra Ćapina in mu mirno razloži: »Aco, ne brini se ti ništa, prevodit ću ti ja kasnije.« Smejali smo se kot zmešani. Vsi smo namreč vedeli, da Aco dobro razume slovensko, ampak situacija je bila enostavno tako zelo smešna in Marko je vnovič zadel ključni trenutek. Prav žal mi je, da ga letos ne bo v »repki«, saj bo njegov vložek še kako manjkal

Za konec

O »Milku« bi lahko napisal knjigo. Debelo knjigo. Napeto. Zabavno. Vendar pa menim, da nimam pravice »krasti« njegovih anekdot, zato, Marko, dovoli, da te javno pozovem, da napišeš še kakšen blog. Ali pa da boš kdaj na kak drug način zapisal svoje življenjske zgodbe.

Vsem lep košarkarski pozdrav iz Aten!

Sani #7

V 14. blogovskem zapisu na Siolovem portalu sem se odločil že drugič odgovarjati na vprašanja ali predloge, ki mi jih zastavite ob komentarjih. Mimogrede, v sredo zvečer sem si v Atenah v živo ogledal dvoboj nogometne lige prvakov med Milanom in Liverpoolom in res je bilo užitek v “domači” Grčiji imeti za košarkarskim “final fourom” evrolige še en velikanski športni spektakel. No, o drugih športih morda kdaj drugič, zdaj pa se raje lotimo vaših vprašanj.

Jan: Sani, si se v času, od kar si v Grčiji, že naučil plesati sirtaki?
Bom iskren. Ne še. Nisem še imel prave prilike, saj so bili vse zabave po proslavljanju Panathinaikosovega naslova evropskega klubskega prvaka bolj ceremonialne narave. A sem prepričan, da bo tudi sirtaki prišel na vrsto.

Marija: Veš, kaj pomeni yamas?
Seveda vem. To pomeni vzklik: Na zdravje!

Drmagnum: Katerih pet predmetov ti je najljubših?
Telefon, avto, zobna ščetka, Play Station in iPod.

Rok: Ti je do konca sezono sploh še ostalo kaj motiva?
Odlično vprašanje. Takoj po končanem »final fouru« evrolige je bilo res težko najti motiv za treninge, pa tudi za karkoli drugega. Vsi smo bili povsem izpraznjeni, povoženi. A na srečo je naš trener Željko Obradović naše stanje razumel in v prvem tednu po osvojitvi evropske lovorike smo imeli tako rekoč »rekreacijske« treninge. Zdaj smo v četrtfinalu grškega prvenstva sicer opravili s košarkarji Maroussija, a na tekmi z njimi smo bili slabo pripravljeni. Kljub izčrpanosti pa smo bili precej bolj kakovostni in vedeli smo, da bo v vsakem primeru šlo. Zanimalo nas je pač le napredovanje v polfinale. A Obradoviću je hitro postalo jasno, da je vrag vzel šalo in sklical sestanek, na katerem nam je dal jasno vedeti, da je zdaj proslavljanja in počivanja na lovorikah dovolj. V polfinalu nas namreč čaka precej boljše moštvo Panioniosa. »Žele« nas je »spomnil« na to, da imamo prvi v zgodovini Panathinaikosa priložnost, da osvojimo trojno krono. To ni uspelo niti Dinu Rađi ali Dominiqueju Wilkinsu. In vsi smo se in se še z »Želetom« strinjamo, da je to zadosten motiv za to, da damo do konca sezone od sebe vse moči, da le osvojimo še naslov grškega prvaka.

Mick: Morda veš, ali bodo na letošnjem evropskem prvenstvu za slovensko reprezentanco nastopili tudi Nachbar, Brezec, Vujačič in Smodiš?
Upam, da že letos v Španiji. Razmere v reprezentanci res niso rožnate, a vem, da se da do priprav še marsikaj spremeniti.

Filip: Te je Matjaž Smodiš v finalu evrolige res tako močno prijel ali se ti pri udarcu malce »naredil«?
Zagotovo sem tudi sam pristavil svoj igralski vložek. A to predvsem zaradi tega, ker me je »Smoki« udaril po že dosojeni osebni napaki. Takrat sem bil po akciji že povsem sproščen in nisem pričakoval, da me bo nekdo »zložil« na »pod«, zato sem še dodatno odigral. A osebna napaka je bila kar močna.

Oswald: Koliko je Giannakopolous »family« plačala Ettoreju Messini, da je CSKA celih deset minut drugega polčasa igral z van den Spieglom namesto z Matjažem Smodišem-Rambom? Imaš o tem kaj podatkov?
»Rambo« je imel štiri osebne napake in kmalu bi lahko dobil še peto, zato res ne vem, koliko strokovnega znanja imaš.

Tamau: Zanima me, ali si Papaloukasa v finalu evrolige res udaril ali je odigral in padel sam od sebe?
Za padec pri udarcu Smodiša sem si zaslužil oskarja, Papaloukas pa si je za odlično igro pri najinem stiku zaslužil vsaj štiri. Kontakt je bil minimalen. Ravno toliko, da sem se ga dotaknil. Na posnetku, ki smo si ga v klubu ogledali, se lepo vidi, da sem hitro stegnil roko, a se nato takoj premislil. Ni kaj, odigral je vrhunsko.

Edo: Veš morda, od kje prihaja tvoj priimek? Je iz Bosne?
Je, to vem. Za natančen izvor pa se moram pozanimiti.

Smeh in Nejc: Boš kdaj napisal kak blog o tem, kaj sta v časih, ko sta bila skupaj pri Olimpiji, počela z Markom Miličem?
Bom. Ne vem le, ali bom napisal blog posebej o »Milkotu« ali bo nekaj najinih anekdot vključil v nov zapis o Olimpiji.

Janža14: Sani, spremljaš kaj ŠKL?
Ko sem bil v Sloveniji in Italiji, sem ga zaradi bližine redno spremljal, zadnjo sezono pa zaradi oddaljenosti Grčije od naše države tega ne morem početi. Sem pa velik »fan« ŠKL-ja, saj menim, da je to za slovensko košarko dober projekt.

Mare: Obstaja v evroligi kak igralec, ki ga ne moreš videti ali pa se z njim ne razumeš. Pa sicer, obstaja med igro v tem tekmovanju kaj zmerjanja, provokacij in tako dalje?
Ga ni takega, ki ga ne bi maral, je pa res, da so mi košarkarji, proti katerim igram težje, lahko tudi antipatični. Sicer pa bi poudaril, da v evroligi sploh ni veliko provokacij.

Tomaž: Upam, da boš kdaj napisal tudi kaj o humorju, ki ga premore Zmago Sagadin …
O tem morda v blogu o Olimpiji.

Diego: Zanima me, ali si Željku Obradoviću povedal, da boš oziroma si pisal blog o njem?
Nisem mu povedal in mu tudi ne nameravam. Če bi prišlo do tega, da bi izvedel, pa bi mu pač pritrdil, da sem ga napisal. Mislim, da je vse, kar sem zapisal resnično, gre za moje mnenje in v tem ne vidim prav nič slabega.

Urko: Misliš, da je mogoče, da bi Obradović kdaj postal selektor slovenske reprezentance? To bi bilo zagotovo odlično, saj nam bi ob igralskem kadru, ki ga premoremo, strokovnjak njegovega kova gotovo prišel še kako prav. A, žal, je težko pričakovati, da bo kdaj zares sedel na stolček slovenske izbrane vrste.

Mrki: Sani, zakaj pa si, ko si bil v ZDA, sam nisi začel kuhati hrane, ki bi bila po tvojem okusu?
Pravzaprav za to nisem imel kaj dosti možnosti. Živel sem v hotelu, ob treningih in vsem »pompu«, ki se je okrog njih dogajal, pa hkrati nisem imel niti časa. Zadnja stvar, ki mi je tam padla na pamet, je bila kuha.

Smeh: Kakšne so kaj ženske tam dol, v ZDA? Erazem Lorbek mi je enkrat dejal, da »dobrih« ne manjka …
Jah, najbolje, da potem kar njega vprašaš.

Navijačica: Kako ti je uspelo odpraviti poškodbe kolen? Vsa čast, da si se vrnil in da zdaj igraš na precej visoki ravni …
No, to, da igram na »precej« visoki ravni je res … Na igrišča sem se vrnil predvsem zaradi ljubezni do košarke in velike želje po dokazovanju. Na vsak način sem si želel vsem, ki so tako glasno dvomili o meni, dokazati, da se z željo in ljubeznijo do igre da delati čudeže. Bi pa poudaril, da sem šele po poškodbah spoznal, koliko mi košarka pomeni in kako srečen sem lahko, da sem se rodil s takim talentom za ta šport. Dano mi je nekaj, kar večini ni. Škoda, res škoda, da tega nisem spoznal že prej. To sta torej glavna razloga. Uživam v tem, ko daj za dnem dokazujem, da je kljub telesni šibkosti z glavo, talentom in srcem mogoče narediti marsikaj velikega.

Evo, to je za tokrat vse. Upam, da sem vam odgovoril dovolj natančno …

Uživajte v košarki!

Pozdrav iz Aten!

Če sem nazadnje podrobno opisal, kako smo s Panathinaikosom prišli do naslova evropskih klubskih prvakov, sem se tokrat lotil tega, kako smo veliki uspeh proslavili.

Nisem jim dal ničesar!

Takoj po zvoku zadnje sirene na finalni tekme se nam je »zmešalo«. Vsak je nekje našel svojo »flašo« šampanjca in začelo se je vsesplošno polivanje, »špricanje«, zalivanje in vse, kar še spada zraven. Z vseh strani so nas oblegali navijači, nas prosili za podpise, fotografiranje, majice, drese, hlačke, a sam se vas ves čas imel v mislih. »Ne dam,« sem si mislil: »To bo za moje blogerje.« Kot sem obljubil, sem v teh dneh ves čas kot nor povsod zbiral vse možne rekvizite, da vas bom junija lahko razveselil čim več. Pa to še ni vse. Z mojim »pisateljem« Matejem Avanzom se dogovarjala, da bi speljala posebni dobrodelno akcijo in dražbo. A o tem raje takrat, ko bo ta projekt dozorel, namignem lahko le, da bodo v igri dresi s podpisi vseh Panathinaikosovih igralcev!

Počutili smo se kot bogovi

Torej, potem ko smo se s parketa dvorane OAKA po uradni razglasitvi zmagovalcev in podelitvi pokalov, kolajn ter priznanj nekako prebili do garderob, so nas tam čakala številna slikanja s pokrovitelji, podporniki Panathinaikosa, pomembnimi Grki, funkcionarji in kaj vem še s kom vse. Vse skupaj je od konca tekme do odhoda na avtobus trajalo slabe tri ure! No, okoli enih smo le prišli ven in bili šokirani, ko nas je tam, ob našem avtobusu, pričakalo kakšnih dva tisoč navijačev. Priti do »busa« je bila prava misija nemogoče. Dve tisočniji atenskih grl sta peli, ploskali nas tako rekoč prinesli v naš »zmagovalni voz«. Nepozabno! Spremljali so nas vso pot do hotela in ne vem, kako bi vse skupaj šlo, če nas ne bi spremljali policijski avtomobili. Počutili smo se kot bogovi! Vse okoli nas je bučalo, vsi so rjoveli, se drli, peli, trobili, vzklikali. Noro, res! Nazadnje smo le prišli do hotela in tam je sledila najlepša kulisa. Dobrih tri tisoč naših privržencev je zakurilo zelene bakle in v soju le-teh smo izstopili iz »busa«. Kar pa še ni bilo vseh. Vsakemu posebej so, ko je iz vozila izstopil, namreč zapeli pesem in to je bilo res nekaj najlepšega, kar sem v življenju doživel.

Mirna večerja v družinskem krogu

Okoli poldveh smo se v hotelu igralci skupaj z družinami in vodstvom kluba mirno usedli na večerjo v hotelu. Nekaj smo pojedli, nekaj popili, nazdravili, kaj več pa ob utrujenosti in močnih čustvih nismo zmogli. Trener Željko Obradović nam je sporočil, da smo zdaj dva dneva prosti, a kaj kmalu se je izkazalo, da bo od mirnih trenutkov ostala le kaka sekunda. Že naslednji dan nas je namreč na poseben sprejem povabil grški premier in tako smo ponedeljek preživeli v njegovi rezidenci. Spet smo se slikali kot »nori«, predali pa smo mu tudi enega od manjših pokalov, ki smo jih za naslov prvakov evrolige dobili igralci. Edino, kar vem je, da ni bil moj. Ne vem, kdo mu ga je dal, jaz mu svojega ne bi za noben denar! Po končanih obveznostih, nam je »Žele« dejal, da se vidimo na prvem treningu in nato na uradnem slavju, ki je bilo predvideno za sredo zvečer.

Cvetje je letelo po zraku

V sredo zvečer nas je na Glyfadi, ob morju, čakal velik prostor (da si boste lažje predstavljali, kot lokal za dva ali tri ljubljanske Globale skupaj), v katerem so nam v klubu skupaj s posebnimi povabljenci in še kakimi 300 gosti (skupaj nas je bilo kakih 500) priredili tako imenovani »buzuki«. Gre za tipično grško »fešto«, pravzaprav kar nekakšno predstavo, »mjuzikl« (niso manjkale niti balerine s Kube), katerega vrhunec se zgodi, ko na oder prikoraka glavni pevec večera. Tokrat je bila ta vloga namenjena znanemu grškemu zvezdniku Vertisu. In kaj se na »buzukiju« dogaja? Glavni »point« vsega skupaj je, ne boste verjeli, obmetavanje s cvetjem. Povsod naokrog so razstavljeni pladnji s čudovitimi šopki. Na vsakem pladnju jih je po pet, so pa izjemno dragi. Pladenj je stal 250 evrov. In, pazite, le naša predsednika sta jih kupila 4500! Pa zdaj izračunajte, koliko denarja je šlo za to, da sploh ne omenjam, koliko pijače in jedače je bilo na voljo. No, s temi rožami – ja, tudi meni se je zdelo čudno – smo se nato obmetavali. Da opišem malce bolj nazorno: vsakič, ko ti je neka pesem všeč, pri hostesah, ki pladnje raznašajo naokoli, kupiš cvetje in svoje veselje, svojo vznesenost s prijatelji podeliš tako, da se z rožami obmetavaš. Gre za star običaj, kaj več pa bi o tem težko povedal, ker še meni vse skupaj ni najbolj jasno. Enostavno, to je potrebno doživeti, da bi lahko razumeli. Je pa težko doumeti, da je skupina ljudi sposobna razmetati takšno količino cvetlic.

Vrnitev v realnost

Z »buzukija« sva ženo odšla pravzaprav kar kmalu, med prvimi, saj je najina hči morala pod odejo, tisti, najbolj zavzeti, pa so zdržali do šestih zjutraj. In takrat nas je presenetilo novo vabilo, tokrat nas je namreč želel pogostiti še grški predsednik. Mislite si lahko, kakšen je bil sprejem kopice utrujenih fantov s sončnimi očali prek podočnjakov, hkrati pa zataknjenimi za zveneča ušesa. No, tudi to smo jasno »zdržali« in zvečer končno opravili prvi trening. Na njem je zadnji govor, jasno, pripadel Obradoviću, ki nam je dejal, da je bilo vse izjemno lepo, da smo osvojili evroligo, a da naj zdaj na vse skupaj kar pozabimo. Naš cilj je pač trojna krona, torej po grškem pokalu in naslovu evropskih klubskih prvakov osvojiti še domače državno prvenstvo. To Panathinaikosu doslej pač še ni uspelo! In mi hočemo biti prvi! Smo pa zdaj še povsem izčrpani. Predvsem psihično. Šele zdaj mi je jasno, kakšen pritisk je bil nad nami, kako hudo breme je viselo na klubom. Ne morem verjeti, kako dobro nas je Željko znal prepričati o tem, da gre v velikem finalu in polfinalu le za navadni tekmi. Res je izjemen strokovnjak.

PS: Za majice se res trudim, več pa junija …

Lep pozdrav!

Bloger Sani #7

Ker sem ta konec tedna s Panathinaikosom osvojil svoj prvi naslov evropskega klubskega prvaka, bom tokrat, jasno, pisal o tem. Saj ste to tudi pričakovali, kajne? No, začenjam s sredo, 2. maja, torej dva dneva pred polfinalno tekmo proti Tau Ceramici. V sredo sem bil izjemno živčen. Starša sta mi namreč sporočila, da Air Italia »štrajka«, tako da ne vesta, ali bosta sploh lahko prišla v Atene. To sta mi povedala pred treningom in na njem se zato nisem in nisem zmogel zbrati. Žena je cel dan telefonirala naokrog in nazadnje sem zvečer le dobil potrditev: prideta v četrtek! Tako sem zvečer skupaj z ekipo v hotel Divani Caravel v središču Aten šel pomirjen. Pojedli smo večerjo in potem – spanje.

Četrtek

Naslednji dan smo bili dopoldne prosti. No bili smo brez treninga, obveznosti do novinarjev, fotografov in oboževalcev pa ni manjkalo. Joj, sem že kar malce pozabil, kako velik in dobro organiziran je »final four« evrolige. Pa koliko velikih košarkarskih imen je bilo v hotelu – sam sem videl Stojka Vrankovića, Šarunasa Marčulonisa in Sašo Đođrevića. Vzdušje je bilo fenomenalno. Zaradi tega, ker nas je naslednji dan tekma čakala šele ob 20.30, smo se urniku prilagodili tudi s poznim kosilom, ki smo ga v želodce pospravili okrog polštirih. Sledil je počitek, nato malica in potem – odhod na trening. Tako kot običajno smo se počasi »sprehodili« skozi vse akcije tekmecev, kmalu končali, povečerjali in se spet skotalili v postelje.

Petek

Zjutraj nas je čakal »šuterski« trening, na katerem smo ponovili določene zadeve, spet šli skozi akcije Tau Ceramice, nato pa nazaj v hotel. Po kosilu spet počitek. Spanja je bilo tokrat bolj malo. Večina nas ni mogla zatisniti očes. Pritisk je bil velikanski. Pravzaprav je bila zame petkova tekma najtežja. Če bi izpadli v polfinalu, bi to bila katastrofa, če pa v finalu pa le velika zapravljena priložnost. Tako smo se Baskov bali bolj kot Moskovčanov. Sledilo je »bujenje« in zatem zadnji sestanek, no, šlo je bolj za pogovor. Vožnja z avtobusom proti dvorani je bila sproščujoča, vsak je v svojem sedežu mirno poslušal glasbo (sam sem si pripravil nek »jugoangleški miks«), skušal zbrati misli in se pripraviti na dvoboj s Španci.

Polfinale

Šele ob prihodu v dvorano OAKA sem začutil, da gre pravzaprav za veliki finalni turnir četverice najboljših v evroligi. Da torej ne gre za navadno tekmo, o čemer nas je ves čas na vsak način želel prepričati trener Željko Obradović. Že, ko smo stopili z avtobusa, so nas vsi po vrsti bučno pozdravljali, potem, ob prihodu v dvorano, pa sem dokončno dojel, za kaj gre. Več kot 15.000 naših privržencev nas je medse sprejelo s huronskim navijanjem. »To je to. Zdaj ni več poti nazaj,« sem razmišljal in se na ta način začel pripravljati na prvi veliki dvoboj na poti proti naslovu prvaka evrolige. Tekme niti ne bi preveč komentiral. Zmagali smo, igrali solidno, tudi s svojo igro sem bil lahko zadovoljen. Malce me je motilo le to, da sem bil izbran za »doping kontrolo« in ker mi ob utrujenosti tista stvar ni šla najbolje od rok, sem v hotel krepko izčrpan prišel šele ob poldveh zjutraj. A ker so me tam pričakali žena, starša in ženin brat, mi je bilo hitro precej lažje.

Sobota

Dan med polfinalom in velikim finalom je bil najtežji. Vsi smo bili zadovoljni z razpletom, a hkrati smo se krepko zavedali dejstva, da pravzaprav nismo naredili še ničesar. Vsi okoli nas so bili veseli, čakali so nas novi intervjuji, bili smo izčrpani in hkrati daleč od glavnega cilja. Pritisk je bil velikanski. In še stopnjeval se je. Zvečer nas je čakal običajen trening, nekaj smo metali koš, lahko smo se posvetili individualni vadbi. Skratka, vsak se je osredotočil predvsem nase. Sledil je odhod v hotel, večerja in … Spanje? No, niti ne. Sam sem, na primer, oči zatisnil šele ob štirih zjutraj. Razmišljal sem o CSKA-ju, o tem, da ima močno ekipo, da bo težko in tako naprej. Še sreča, da smo imeli bujenje šele 15 čez deset, trening pa opoldne.

Nedelja

Na treningu smo se znova »sprehodili« skozi akcije ruskih in evropskih klubskih prvakov, nazadnje pa stopili v krog in si vsi en glas povedali, da si naslova želimo in da smo prepričani, da ga bomo tudi osvojili. Sledila je vrnitev v hotel, počitek in spet večina ni spala. Natančneje, spalo jih ni deset od dvanajstih. A sam se tokrat spal! Brez težav. Tako sem bil prepričan o tem, da bomo zmogli, da sem zaspal kot dojenček. In s to energijo sem vstopil tudi na avtobus, ki nas je popeljal v dvorano. Na veliki finale evrolige. Misli tokrat nisem mogel umiriti. Glava je »odtavala« k slavju. K temu, kako bomo proslavili veliki uspeh in tako naprej. Au! Sem se moral dvakrat prav močno uščipniti, da sem se vrnil v realnost. »Pa kaj mi je?!« sem se jezil nase. Ni kaj, ko se zdaj vrnem nazaj, vidim, da sem šel predaleč. Ko sem stopil v dvorano, sem spet »pobegnil«. Z mislimi, jasno. Koža se mi je naježila ob pogledu na zeleno obarvano množico navijačev, a hkrati sem začel razmišljati o tem, kar se mi je dogajalo v zadnjih štirih, petih letih. Pomislil sem na operacijo kolen, na to, da nisem mogel hoditi, pa na to, da so mi mnogi dejali, češ, Sani, nikdar več ne boš igral. A ko sem na tribuni zagledal starše in ženo, mi je bilo vsakič lažje. Sprostil sem se ob pogledu nanje, kar naenkrat se mi je zazdelo, kot da sploh ne gre za najbolj pomembno tekmo v moji karieri. Ni to le prijateljsko srečanje?

Veliki finale

Glede na to, kar se je dogajalo v finalnem dvoboju med Panathinaikosom in CSKA-jem, menim, da sem dolžan vse skupaj malce pokomentirati. Toliko vprašanj sem namreč že dobil v zadnjih dneh, da si moram malce »olajšati« dušo. Začetek dvoboja je bil dober, a kaj, ko sem zaradi dveh osebnih napak hitro moral na klop za rezervne igralce. Prve osebne napake, ki sem jo dobil, ni bilo. Takrat se je že začela »vojna« z italijanskim sodnikom Luigijem Lamonico. Zaradi njega sem (pre)dolgo tekmo le gledal, ko pa me je Željko Obradović vendarle vnovič poslal v igro, pa mi je na ves glas zabičal, naj niti slučajno ne napravim tretjega »favla«. Nisem ga naredil, a ker sem v glavi to navodilo, tudi igral nisem ravno najbolje, sploh pa ne drzno.

Drugi polčas

Pred drugo polovico dvoboja smo bili zelo veseli. Morda celo preveč. Šlo nam je kot po maslu, a hkrati smo se prepričevali, da CSKA slovi po tem, da najbolje igra v tretji četrtini. »Žele« po vsaj desetih zaporednih tekmah tokrat prvič ni postavil v začetno postavo za drugi polčas. »Čuvam te za kasneje,« mi je pojasnil, a napetost v meni je rasla. Akcijo za akcijo. Minuto za minuto. Več časa sediš na klopi, bolj namesto igralec postajaš navijač. In to ni dobro! Tako sem ob ponovnem vstopu v igro bil izjemno živčen. Nisem hotel dopustiti, da gre dvoboj mimo mene. Saj še nisem pokazal vsega, kar znam!

Luigi Lamonica

In tako se je zgodilo, da me je Theodoros Papaloukas »sprovociral«, svoj lonček pa je znova pristavil moj »dobri prijatelj« Lamonica. Tri minute po tem, ko sem po izzivanju Papaloukasa reagiral tako, kot vsi veste (MVP evrolige je odigral fantastično!), je omenjeni sodnik prišel do mene in mi dejal, da smo drugi povedali, kaj sem storil. »Po ‘jajcih’ si ga udaril, a?« mi je rekel in navrgel še, da bom za to dobil nešportno osebno napako. Pa sem mu zabrusil nazaj, češ, kako pa ti veš, če pa niti videl nisi. In sem spet odšel na klop. A preden sem se usedel, me je Obradović vprašal, ali sem se sposoben umiriti. »Popolnoma sem miren, ampak, ko bom šel v igro mi bo ta kreten znova dosodil osebno napako,« sem odgovoril. Gre pač za zamere iz preteklosti. Menim, da Luigiju enostavno nisem simpatičen. Prav ne mara me. Vsakič, ko mi je sodil v italijanskem prvenstvu, ko sem še igral na Apeninskem polotoku, so »favli« padali kot domine. In, jasno, ob ponovnem »skoku« na parket mi je že po minuti in pol dosodil četrto osebno napako v velikem finalu evrolige. Če prva »osebna« ni obstajala, potem se je ta verjetno zgodila s svetlobno hitrostjo, saj je poleg njega ni videl nihče v dvorani.

Finiš

In tako sem spet obsedel in »molil boga«, da zmagamo. Tiste minute v zadnji četrtini so bile zame najtežje v življenju. V glavo so se mi naselile misli s »final foura« leta 2002, ko nas je v velikem finalu prav s popolnim zasukom (takrat sem igral za bolonjski Kinder) ugnal Obradovićev Panathinaikos. Zdelo se je, kot da se zgodba ponavlja. S CSKA-jem v glavni vlogi. Kljub temu, da sem kasneje nad Matjažem Smodišem po neumnosti naredil še peto osebno napako, se je nazadnje le izšlo. Sam sicer na tej tekmi nisem našel svojega ritma, za kar gotovo niso krivi le sodniki, a počutil sem se, kot bi nekdo »spodrezal« noge. Svojo krivdo torej priznam, hkrati pa se mi zdi naravnost neverjetno, da Lamonica lahko »kuha« tako močno zamero povsem brez tehtnega razloga. A rešila me je sirena. Zmagaaaaaaaaaaa! Dve toni sta padli z mojih ramen. Začelo se je slavje. O njem več v naslednjem blogu, saj se bo (se je) glavna »fešta« zgodila v sredo, 9. maja.

Zahvala

Vaši številni komentarji – ej, skoraj 180 se jih je nabralo!!! – in dobre želje so mi ogromno pomagali. Prebral sem tako rekoč vse, od prve do zadnje črke in ob tem se počutil izvrstno, sproščeno, kot da vas kar vidim, vse moje navijače, kako mi stojite ob strani in me spodbujate. Zato sem se odločil, da namesto enega podelim kar dva podpisana dresa. Enega »blogerju«, ki se je podpisal z Nejc Dimnik Dimo (100. komentar) in med drugim spisal pesmico, in drugega »Wariothu«, ki mi je narisal krila (31. komentar). Oba bi prosil, da na naslov mojega »pisatelja« Mateja Avanza (matej.avanzo@kzs-zveza.si) pošljeta svoje podatke, hkrati pa vaju prosim, da bosta na nagradi počakala do naslednjega meseca, ko se vrnem v domovino. Ob tem obljubljam še, da bom naredil vse za to, da še za koga uredim podpisane »majčke« s treningov.

Za konec še o Zoranu Martiču

Zdaj sem nase kar malce jezen, ker sem se šele po tekmi spomnil na nasvet, ki nam ga je, ko smo z reprezentanco do 20 let leta 2000 na Ohridu osvojili naslov evropskega prvaka, dal takratni selektor Zoran Martič, zdaj sicer trener Zlatoroga iz Laškega. Takrat nam je pred velikim finalom na tablo narisal dve tabeli. V eno je zapisal stvari, na katere med tekmo lahko vplivaš, na drugo po ostale, pri katerih si brez moči. In na to, drugo, je uvrstil tudi sodnike. Zakaj se te razpredelnice nisem spomnil pred finalnim dvobojem?

Od kar vem zase, si v košarkarskem svetu želim le enega. Zaigrati na Final Fourju, finalnem turnirju najboljših štirih ekip. Morda vas bo presenetilo, a ni bistvene razlike med mojim prvim, ko sem bil še pionir, in tem, ki me čaka ta konec tedna s Panathinaikosom v evroligi. To je pač vselej bil in bo vrhunec sezone, na katerem so vse oči uprte v štiri izbrana moštva. Vselej, ko na njem nisem (bil) prisoten kot igralec, sem se počutil prazno. Kar tresel sem se od jeze, če sem vse skupaj moral le gledati.

Spremenil bi le eno stvar

Pionirski FF, jasno, ni bil moj zadnji. Zelo dobro se spominjam naslednjega v Kranju, pa drugega za Bežigradom in mladinskega v Zgornjem Kašlju. Že od nekdaj pa sem si želel nekoč zaigrati tudi na članskem. Ta želja se mi je uresničila dokaj hitro, pravzaprav takoj, ko sem zapustil Ljubljano. S Kinderjem sem namreč v Bologni takoj dobil priložnost. V polfinalu smo suvereno opravili z Benettonom, v finalu pa nas je čakal dvoboj s Panathinaikosom, ki je poprej presenetljivo ugnal Maccabi iz Tel Aviva. Tedaj so nam vsi prerokovali gladko zmago in res je sprva kazalo, da večjih težav ne bomo imeli. Vodili smo namreč že s 16 točkami razlike, nato pa doživeli popoln kolaps, razpad sistema, »black-out«. In nazadnje izgubili … Še dandanes je to edina stvar, ki bi jo v moji karieri spremenil.

Spet Final 4!

Zdaj, ta konec tedna, začenši s petkovima polfinalnima dvobojema, se pri »nas«, v Atenah začenja finalni turnir elitne košarkarske evrolige. Pred menoj je nov izziv, nov »final four«. Moj prvi po operaciji kolen, zaradi česar ga doživljam še bolj čustveno kot vse doslej. Ko je pred pol desetletja nad mojimi nogami marsikdo že obupal, sem si sam želel le nečesa. Saj bržčas že veste: da bi še enkrat zaigral na tem čudovitem dogodku, na velikem finalnem turnirju. In zdaj sem tu. Vse ostalo je odvisno od dnevne forme, zdravja, počutja, sreče … Za ta blog sem že vnaprej vedel, da ne bo dolg, da mi ne bo šel zlahka od rok. Preveč je reči v moji glavi, preveč je malenkosti, zato me tokrat, prosim, razumite, da bom krajši. Obljubim pa, da se razpišem naslednji teden. Ko bo vsega konec …

Napoved

Kljub vsemu pa menim, da sem vam dolžen dati moj pogled na polfinalna para: CSKA Moskva (Matjaž Smodiš) : Unicaja Malaga (Marko Tušek) in Panathinakos Atene (moja malenkost) : Tau Ceramica. V prvem so Moskovčani v veliki prednosti, ker imata pri moštvu iz Malage težave s poškodbama centra Daniel Santiago in Marko Tušek, Rusi pa ne le, da branijo naslov, temveč imajo tudi v tej sezoni tako rekoč sanjsko moštvo, ki je za nameček skupaj nespremenjeno že dve leti. Glavni ključ njihove ekipe je naš »Smoki«. Če bodo košarkarji Unicaje ustavili njega, imajo nekaj možnosti, sicer pa menim, da ne prav veliko. Stavim na CSKA.

Nas čaka Tau Ceramica, moštvo z dolgo klopjo in vselej visokim ritmom igre. Podobno Panathinaikosu, torej. Ekipa Baskov se kar šibi od številnih odličnih posameznikov, reprezentantov in izkušenih mojstrov. Odločale bodo malenkosti, a menim, da bo odločilo znanje strategov. Po mojem mnenju je naš trenerski štab močnejši, bolj podkovan, z več izkušnjami in če k temu prištejem še našo velikansko željo ter fanatično domačo publiko …

Najbolj izvirnemu bom podaril dres

In da se malce »opravičim« za živčnost pred velikim dogodkom, vam ponujam prav poseben izziv. Najbolj izvirnemu »blogerju«, ki mi bo s komentarjem pred ali po finalnem turnirju evrolige dal krila, obljubljam moj originalen Panathinaikosov dres s podpisom! Ker vas večina glede na moje odzive dobro ve, da redno berem vse, kar zapišete v komentarjih, ste lahko prepričani, da se bom v zapisano pošteno poglobil in res skušal najti najbolj edinstven sestavek.

Lep pozdrav iz vročih Aten!

Sani Bečirovič #7